O kraševcu

Slovenec sem…

…kraševec   je močan, srednje velik ter skladno grajen mišičast pastirski pes .

Glava kraševca je njegov najizrazitejši okras. Plemenita je zaradi mojih oči mandljaste oblike in pigmentiranih vek. Kraševec ima prijazen izraz in gleda odkrito, skoraj otožno. Kraševec se ponaša z bogato dlako železno sive barve. Takšen je tudi njegov rep, ki sega vsaj do petnice. Rep je v korenu je širok, poln in ne dela zastavice. Pogosto kraševec rep med gibanjem dvignem in če ga kdo vznemiri, ga dvigne tudi nad višino hrbta, sicer ga nosi spuščenega. Svojega gospodarja in družino ima kraševec neznansko rad. Poleg družine je umirjen in dobrodušen. Kraševec se na gospodarja in družino zelo naveže. Pogosto je nezaupljiv do tujcev, ki se približajo gospodarju ali družini. Ko spozna družinske prijatelje in krog obiskovalev jih sprejme. Vseeno kraševec ostaja nepodkupkljiv in vdan čuvaj. Včasih je bil kraševec najbolj razširjen na Krasu – pastirji so ga uporabljali kot zaščitnike ovčjih čred in za varovanje hiše in posestva, saj je odličen čuvaj. Danes je kraševec predvsem družinski pes, ki ni več omejen samo na domače dvorišče, temveč živi v bližnjem stiku z družino oziroma vodnikom. Otroke ima kraševec rad, razen če v mladosti ni imel z njimi slabih izkušenj.

 Kraševec je inteligenten pes, ki dosti razmišlja in analizira vsako situacijo. Kot pastirski pes, ki je moral presoditi situacijo je suveren , a zna biti tudi poslušen.

 V letu 2008 ocenjujemo velikost populacije kraških ovačarjev na 600 do 700 kraških ovčarjev. Nekaj kraških ovčarjev ima lastnike po Evropi, tako jih najdete v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Nizozemski, na Hrvaškem, Švici. Večina kraških ovčarjev pa živi  predvsem v Sloveniji. Predvsem glede na število psov, vključenih v vzrejo, je pasma na robu izumrtja.

Kraški ovčarji se bodo najbolje počutili pri ljudeh, ki radi hodijo v naravo, ki hočejo pristnega psa, predvsem pa pri ljudeh, ki imajo dovolj časa in ljubezni, da se kraševcu posvetijo, skrbijo zanje, in jih primerno socializirajo in šolajo.

Kratka zgodovina pasme kraševec

Zmote, povezane s kraševcem in šarplanincem

Več let so se v kinoloških in športnih revijah doma, predvsem pa v tujini, nekateri strokovnjaki trudili, da bi prepričali javnost o tem, da je kraševec mlajši brat šarplaninca ali celo degenerirani šarplaninec. Vendar sta med pasmama pomembne razlike tako v splošnem videzu kot v značaju. Podobnosti izvirajo iz skupnega prednika, iz katerega se je razvila še ena mednarodno priznana pasma, tornjak.

Priznanje pasme

Kraševec se je iz Istre in Krasa razširil po vsej Sloveniji. O njem piše že Janez Vajkard Valvasor v 17. stoletju.

  V preteklosti je bil večkrat na robu izumrtja; ob koncu druge svetovne vojne je bilo le še nekaj psov te pasme.

 Mednarodno priznan je bil leta 1939 pod imenom ilirski ovčar. Kasneje so pod tem imenom vodili tudi pasmo šarplaninec in temu dejstvu lahko pripišemo številne zmote o obeh pasmah.

Več desetletij so tekle dejavnosti za priznanje kraševca kot avtohtone slovenske pasme, kar je bilo leta 1968 doseženo. O tem je I. Božič napisal (Informator, 1980, t.3/4): Kraški ovčar je bil ponovno mednarodno priznan po 12-letnih mučnih in vztrajnih prizadevanjih naših znanih kinoloških delavcev…doseženo je bilo z izrednim prizadevanjem vzrediteljev kraških ovčarjev… ( Vir: M. Zidar, O kraševcu, Domžale 1990). Miroslav Zidar je s Teodorjem Drenigom in z Janezom Hojanom izboril ponovno priznanje kraškemu ovčarju kot naši avtohtoni pasmi.

Pomemben del zgodovine pasme so ustvarili tudi vzreditelji:- leta 1928 dr. Ivan Lovrenčič s psarno Podgora, – Ivan Pestotnik s psarno Golovec. Po vojni je bila ustanovljena selekcijska postaja za kraške ovčarje v Slovenski Bistrici, ki jo je vodil pokojni Ivan Kupčič  za njim pa Ivan Božič. Zadnji je leta 1977 je začel izdajati glasilo Informator kraški ovčar s katerim je populariziral pasmo. V naslednjem obdobju so zelo veliko so k razvoju pasme pripomogli tudi bivši predsednik društva Alojz Cilenšek ter bivša tajnica društva Cirila Vipotnik kot tudi Branka Sluga Krajnc kot predsednica vzrejne komisije ter mnogi drugi prostovoljci.

Danes tradicijo kinlogov nadaljuje ekipa DLVKOS, ki združuje izkušnje, mladostno energijo prostovoljcev iz vse  Slovenije.

Pasma se v mednarodni kinologiji imenuje kraški ovčar, v Sloveniji pa se uprablja tudi ime kraševec.