Izbira pasme

Komu priporočati kraševca

Izbor pasme je ključnega pomena, saj ni vsaka pasma primerna za vsak življenski stil in posameznikove potrebe. Pred nakupom mladiča katerekoli pasme je pomembno, da si dobro preberete značilnosti pasme nato pa se še pogovorite s kakšnim nekaj lastniki in vzreditelji kraševcev. Najhitrejša bližnjica do neuspeha je kadar psa izbiramo le po lepotnih kriterijih, popolnoma pa spregledamo njegov karakter in druge pasemske značilnosti.

Popolnoma jasno je, da neka hiperaktivna pasma, ki potrebuje ogromno vsakodnevnega gibanja, ne bo primerna za bolj ležernega gospoda, precej nesrečen pa bo tudi kak aktiven športnik, če bo njegov pes želel večino dneva prespati in ne bo kazal nobenega interesa za ambicije njegovega lastnika na področju agilitya. Najbolje se bo s kraševcem ujel lastnik, ki je nekje med obema prej omenjenima ekstremoma.

Kraševec tako kot ostale pasme potrebuje gibanje in vsakodnevne sprehode, vendar ne toliko in v takšnem obsegu kot hiperaktivne pasme (npr. mejni ovčarji ali huskiji) in bo po dobrem sprehodu doma z veseljem zadremal. Nekateri celo menijo, da so kraševci bolj leni psi, saj lahko večino dneva preležijo. Kdor pa jih bolje pozna, vidi, da so tudi med “dremanjem” pozorni in lahko kot ostale pastirske pasme zelo hitro odreagirajo, če je to potrebno.

Za šolanje kraševca so idealni takšni lastniki, ki jim slepo uboganje in izvrševanje ukazov niso bistvo poslušnosti (bivši lastniki nemških ovčarjev ali drugih delovnih pasem se bodo zato zelo težko navadili na dejstvo, da mora kraševec najprej vsak ukaz dobro premisliti, preden ga izvrši) in ki so si pripravljeni vzeti nekoliko več časa za šolanje po načinu pozitivne motivacije.

Kraševec bo hitro pokazal, da ga šolanje z uporabo sile niti približno ne zanima, in lahko ste prepričani, da vas bo hitro naučil, da se “le zlepa daleč pride”. Bodoči lastnik kraševca mora vedeti, da je bila glavna naloga kraševcev čuvanje drobnice in da so podobno kot ostale pastirske pasme to še vedno suvereni in pogumni psi, močno navezani na gospodarja in družino, vendar tudi precej zaščitniški in posledično nezaupljivi do tujcev.

Pri kraševcih še posebej velja rek “Kar se kraševec nauči, to kraševec zna”, saj njihovi lastniki vsi po vrsti opažamo, da čutijo skoraj odpor do vsega, kar niso izkusili že v otroštvu ali mladosti. Že zelo zgodaj jih je potrebno navaditi, da bodo doživljali lepe trenutke tudi z neznanimi ljudmi in v različnih življenjskih situacijah ter okoljih.
Kraševčeva konservativnost zna biti problem, če mladiček doživi kakšno neprijetno izkušnjo, zato pazimo, da ga v dobi odraščanja nikoli ne puščamo iz nadzora.

Že en sam nesramni pobalin, ki bo mladiča dražil za ograjo, bo dovolj, da se lahko kraševcu zakorenini prepričanje, da otroci predstavljajo grožnjo, in lahko si predstavljate, kako težavno lahko postane kasneje življenje s takšnim psom. Kraševčevo konzervativnost pa lahko s pridom obrnete tudi sebi v prid, in mu z doslednim privajanjem v hišni red privzgojite trdno zakoreninjene dobre navade, saj mu niti na misel ne bo prišlo, da bi prekršil nekaj, kar je zanj že tako del njegovega življenja, kot npr. dihanje. To seveda ne pomeni, da med odraščanjem ne bo naredil vsega, da bi poiskal čim več področij, kjer bo lahko naredil stvari po svoje, in če se bo takrat naučil, da je kakšna stvar včasih dovoljena, včasih pa ne, bo tudi to ostalo zakoreninjeno v njegovem spominu in navadah.