Pomen genske raznovrstnosti

Vzreja psov v obliki ciljne selekcije se je začela v sredini 19.st. Prva razstava psov je bila leta 1859 v Angliji. Leta 1873 je bil v Veliki Britaniji ustanovljen prvi klub rasnih psov, ki je postavil okvire pasemske pripadnosti, vzreje in razstavljanja. Danes obstaja preko 400 pasem, ki so priznane pri krovni kinološki organizaciji FCI. Mnoge od njih se razlikujejo le v barvi, ali pa so podskupine neke druge pasme. Vzreditelji se dosti bolj pogosto, kot je v javnosti znano, odločajo za parjenje v bližnjem sorodstvu.

Prav tako je pravilo, da se v vzrejo vključujejo plemenjaki s šampionskimi nazivi, pri tem pa se povsem zanemarjajo osnovne zakonitosti dedovanja, ki so pomembne za zdravje psov. Kljub vsem napredkom moderne znanosti, raziskavam in rezultatom, je danes v kinologiji pogosto še vedno najpomembnejši razstavni ring, kjer vzreditelji izbirajo plemenjake. V ringu se namreč ocenjuje predvsem zunanji videz in lepota posameznega psa, kar pa to nikakor ne bi smel biti glavni smerokaz za vzrejo neke pasme. Razstave pasemskih psov so prireditve, ki vzrediteljem in njihovim psom dajejo priložnost, da se zberejo na enem mestu, se predstavijo, spoznavajo, družijo in izmenjujejo informacije. Osvojeni naslovi in medalje so na koncu razstave le krona druženja. Aktualni zmagovalec v lepoti se najbolj približa idealu opisanem v standardu pasme. Tukaj bi se zgodba o lepotnih nazivih in naslovih morala končati.

Toda pogosto je ravno razstavni ring glavno izhodišče za vzrejne odločitve nekaterih lastnikov psičk. Pojmi, kot so genetika, dedovanje in dedne bolezni ostajajo nekje v temnem delu zavesti kot nekaj, kar ni pomembno, dokler psi osvajajo naslove. Tudi glede genskih bolezni v pasmi lahko pogosto zasledimo sprenevedanje, kot da za njih nihče ne nosi odgovornosti. A vendar se dogajajo. Kje je potem smisel vzreje psov?

V primerih pasem, ki spadajo med ogrožene, bi morali biti naslovi z razstav zadnji in eden najmanj pomembnih meril za uspešno vzrejo. Tudi pri kraških ovčarjih kjer ocenjujemo, da populacija predstavlja le okoli 600 primerkov, je v trenutno v vzrejo vključenih okoli 15 psic. To samo po sebi kaže, kako malo imamo genskega materiala in kako je le ta občutljiv. Če želimo v populaciji doseči napredek in omogočiti genetski napredek tudi v naslednjih populacijah, moramo v vsaki generaciji zagotoviti zadostno število nesorodnih samcev in samic.

Poznavanje nekaj osnovnih modelov dedovanja in razporejanja genov znotraj teh modelov je nujno potrebno za vzrejo pasme. Posebno pomembno je to pri okvarjenih genih, ki povzročajo bolezni in se prenašajo iz staršev na potomce. Že enostavni Mendlovi zakoni dedovanja nas učijo o dominantnih in recesivnih genih. Dominantni so tisti, ki prevladajo in jih na osebku lahko vidimo. Recesivni pa so prekriti, se pa prenašajo iz roda v rod. Nekatere lastnosti osebka določa en gen (monogensko dedovanje), druge pa dva ali več (poligensko dedovanje). Rezultate vzreje lažje predvidimo, če je za eno lastnost odgovoren le en gen. Žal pa se mnoge genetsko pogojene bolezni ne dedujejo tako enostavno. Pogosto imamo kombinacijo recesivno poligenskega dedovanja. Take bolezni se neopazno širijo v pasmi s parjenjem staršev, ki so prenašalci. Prirejeno po: Iljadica Monika in Boris, 2005, internetni naslov www.tornjak.net/genetics.php?lang=hr